Zakaj je Strasbourg lepsi kot Ljubljana I - 21.09.2006

Strasbourg je lepsi kot Ljubljana ker:
-Ima ravno tako kot Ljubljana staro mestno jedro, ki pa je za razliko od Stare Ljubljane se veliko bolj slikovito, pestro, bogato, predvsem pa ga je najmanj desetkrat vec, kar pomeni, da rabis vec casa, da ga obhodis v eni rundi in vec obiskov, da ga spoznas kot lastni zep se pravi daljse obdobje navdusenj, ki spremljajo vsak do tedaj se neodkrit koticek.
-Ima unikaten karakter. Vsem tistim, ki boste trdili, da ima Ljubljana tudi cisto svoj, slovenski karakter, ki ga ni najti nikjer drugje na svetu, odlocno pritrjujem. Res je. Ce ste navezani ravno na ta odtenek pretezno srednje-evropskih oz. germanskih tendenc, pomesanih z slovanskim duhom, potem mora ostati Ljubljana vase mesto. Dejstvo pa je, da Strasbourg izzareva veliko bolj pristno srednjeveski duh, da ce v nedeljo zvecer, ko je mesto dokaj mirno skoraj brez ljudi v ulicicah okoli katedrale, iz katere zacenjajo doneti zvoki zvonov, ob sem tem pa te presine se spomin na kaksnega gothica, ki se v svojem vampirskem ogrinjalu sprehaja po mestu - tudi to je Strasbourg - potem lahko za trenutek res podizivis srednjeveske case - in to je nekaj, kar Ljubljana pac nima, in kar nekoga, ki je mahnjen na Depeche Mode in ga mracno obdobje srednjega veka vznemirja, enostavno preprica vprid Strasbourga. There!
-Ja Ljubljana ima res Ljubljanico in vsi smo navezani na njena obrezja, od Macka pa tja do Spice. Po drugi strani pa ima Strasbourg Ren s svojimi stevilnimi kanali in posledicno stevilcnejsimi nabrezji, ki nudijo se veliko bolj raznovrstne koticke s klopcami, drevesi, potkami in tratami, podmostovji (2 jezikoslovni vprasanji:kdo med vami se strinja, da to zadnje JE beseda? 2.Kdo med vami NI razumel, kaj to zadnje pomeni?) kjer se da prezivljati prosti cas v dobri druzbi, neprisiljeno, stran od nadleznih kelnarjev in piva za 750 SIT - upss... ta prispevek je o pozitivnih plateh Strasa/grizenje nohtov/

To be continued...

Izlet v Vogeze, nedelja, 15. oktober

Kot ste nekateri ze izkusili, sem precej lena za fotrografiranje, iskreno povedano se svojega fotoaparata se nisem pritaknila odkar sem tukaj, se pa na sreco okoli mene zmeraj najde kdo, ki se je pripravljen potruditi in tako sem prisla tudi do svoje prve fotke odkar sem v Franciji;))) Upam, da me bo prijela mrzlica in bom pofotografirala vse, kar je mozno, da boste se vi lahko videli, v kaksnem okolju bivam.



...

Hehe Titka, a mors takoj protestirat, no sej prou, sm se res pol spomnla da ksn komentar ali dva ne bi skodila, pa tut slikce bom vse obesla kar jih mam, upam da mi bo ratal komentarje tko lepo razpostavt...

No za uvod lahko povem, da je voznja iz Strasbourga trajala 45 minut, hrib se imenuje mensezdi Danon (ne vem ce ma to kej opravt z jogurti Danone), je pa zlo nezahtevna tura, se pred Smarno goro se skrije, je pa edinstveno pri tej turi to, da je hkrati rekreativna in kulturna izkusnja, vzpetina je namrec posuta z raznimi rusevinami iz keltskih in rimskih casov; no TEGA v Sloveniji ne dozivis, kot boste vidl na slikah je blo vzdusje romanticno temacno oz. sinistre, zato pa ne ravno prijetno (bit zavit v oblak 2 ure, pol pa se bit ignoriran od francoskih kelnarc 45 minut kr pac govoris anglesk al kaj je bil njihov problem te pusti premrazenga cel dan) Zdej pa slikce s komentarji...bodite prizanesljivi, prvic delam kej tazga...

Kaj nej tle komentiram vmes so tut stopnice pac.

No to je Chrissie oz. Christina, je Britanka, po poreklu pa iz Mavricijusa, zelo rada jé, kar se ji, kot vidite, ne pozna, jutri praznuje rojstni dan in vse, kar vem, je to, da ji bom za darilo kupla neki kar se da pojest;)V Strasbourgu uci anglescino in mi je dala super idejo, da bi tut js to lah pocela, sej namrec kot tujka mogoce se lazi razlagam anglescino ker sem se sama morala dokopat do raznih zakonitosti, pa se lah potujes kamorkoli...

Wim, Belgijec oz. natancneje Flamec, ma 100 m2 samo zase, tako, da ce bo sila, vas bom nastanla kr pr njemu hehe (no, najbrs vseen ne), zaenkrat sem mu ze poturila potovalke in vse ostalo kar mi po nepotrebnem zavzema prostor v moji sobici, pa se blizu mene zvi; drgac ljubitelj irskih pubov in vsega, kar sodi zraven, rad potuje, kar mu njegova sluzba, lucky bastard, tudi omogoca, zdej bo 5 let v Fr., vsaki 2 leti ga vojska poslje za 4 mesece na kaksno misijo, npr. v Somalijo, Afganistan, kjer je njegova naloga poskrbet za zdravstveno oskrbo prebivalstva al neki tazga. Kul, ne?
No, cetrta clanica odprave, ta s kratkimi lasmi, je Bianca in je tudi cenjena avtorica fotografij. V bistvu je moja sosolka, prihaja iz Juznoafriske republike tako kot Martine (Eva: Martine ti je najbrs ze kej govorila o njej) in je hkrati tut uciteljica kitare.
Kapljice na pajkovi mrezi.
Nekaksen kazipot, Ljubljane ni gor, zal...

Linija najmanjsega odpora je zakon - 20.9.2006

V zadnjih dveh dnevih se je dvakrat potrdilo, da je linija najmanjsega odpora enostavno zakon. Preden sem odsla v fr., sem poklicala v hostel in nisem rezervirala sobe, ker je blo suffisament de place. V glavnem pridem tja ob pol sedmih zvecer, po celem dnevu potovanja, katerega zadnji kilometer sem mogla se prepesacit za povrhu, in z ruzakom s prtljago za 14 dni, nakar najdm hostl k je bolj spominjal na zavod za mladino kt na hostl in not skupino sestnajtletnikov k so me sam debel pogledal k sm rekla bonjour (no, se je res, sam za to, k sm js prsla sm zvet in torej govorim francosko, se ne pomen, da ne more bit v Strasbourgu tut polno nefrankofonih turistov). Osebja po nobenga. Na recepciji spuscene karnise, vsa vrata k na dalec spominjajo na vrata od osebja zaklenjena. Ne da sm obrnila cel hostl po dolgem in pocez, najdla pa nism niti ene uboge cistilke. Situacija je ze spominjala na ksn Hitchcockov prizor. Sestnajtletniki k so se med sabo pogovarjal slovasko so buljili vame kot v deveto cudo k sm begala sem in tja in se nism mogla odloct, a nej probam najdt se vhod v kuhinjo (ki sem jo vidla, ampak nism mogla do nje) al nej probam kr na licu mesta najet stanvanje, al poklicat v drug hostel, al si narest zasilno bivalisce na hodniku,... Me je namrec ze grabla panika, da bom ostala brez strehe nad glavo (eni hostli majo pac omejen cas check-ina). Kr naenkrat (po ene pol ure beganja) pride mim en clovk k mi je res zgledu kt osebje (pred tem sm ze napadla enga sestnajtletnega Slovaka k je zgledu odrasu) in ga vprasam ce lah dons se dobim ksno sobo, nakar me nonsalantno napoti na accueil, recepcijo. ?? So mel malco kao. Kolektivno malco, seveda! Kako da se nism prej spomnla na kej tazga... Nakar mi pride na misel, da je bla prva misel ob prihodu nekam se usest, odlozit nahbrtnik pa pocivat ene pol urce. Hmmm...
Druga potrditev naslovne teze se je zgodila ze naslednji dan - kako pripravno, naj se naucena snov utrdi - ob vpisu. Se pridm vpisat, me vprasajo za naslov v Strasbourgu, recem, da ga nimam in koordinatorka ze pise na formular naslov od studentskega doma in hkrati razlaga, da je ravno tisti dan ena Nemka odpovedala dom in se je sprostilo mesto. Zakon!